MATEJA MURŠAK, direktorica Zavoda za zaposlovanje, območna enota Maribor: „TUDI TISTI, KI IMAMO SLUŽBO NE VEMO, KDAJ BOMO OSTALI BREZ NJE.”

ZATO SEM PREPRIČANA, DA JE BOLJ KOT MATERIALNO POMEMBNO TO, DA SE DOBRO POČUTIMO.“

KAKŠNI SO PO TVOJIH IZKUŠNJAH MARIBORČANI?

Po mojih izkušnjah so Mariborčani predvsem veseli (v svojem prostem času!), če pa pogledam iz svojega delovnega področja, kjer ljudje iščejo službe, pa predvsem nebogljeni in premalo zaupajo sami vase.

KAKO BI LAHKO TO SPREMENILI? SMO V PRIMERJAVI Z OSTALIMI SLOVENCI TOREJ BOLJ NEGATIVNO NASTROJENI?

Ja, to si upam trditi po svojih dolgoletnih izkušnjah v Zavodu za zaposlovanje, da smo Mariborčani mogoče malo specifični, velikokrat negativno nastrojeni brez kakršnegakoli razloga oz. da iščemo razloge za svojo nesrečo predvsem v drugih. Tako da moje mnenje je, da če bi se vsak od nas zazrl najprej vase in vase tudi zaupal, da se vedno rešitve tudi najdejo. Moj osebni moto v življenju je, da problemi ne obstajajo, ampak obstajajo izzivi.  Če vsak problem sprejmemo kot izziv, vemo, da za vsak izziv obstaja tudi neka rešitev oz. da se stvari obrnejo na bolje takrat, ko sami to želimo.

ZAKAJ JE PO VAŠEM V MARIBORU SLABŠA SITUACIJA (smo med tistimi, ki imajo najvišjo stopnjo brezposelnosti v Slovniji) KOT DRUGJE PO SLOVENIJI? ZAKAJ IŠČEMO REŠITVE V AVSTRIJI? NE BI MOGLI NAREDITI KAJ SAMI, V SLOVENIJI?

Vse, kar naredimo v življenju, naredimo sami. Mogoče je delo v Avstriji lažja rešitev … Greš delat v Avstrijo, za boljšo plačo in rečeš: „V Mariboru ni možnosti!“. Dejstvo pa je, da je v Mariboru več kot dovolj možnosti za zaposlitev, ljudje morajo biti le pripravljeni na to. Pripravljeni morajo biti na spremembe in se zavedati, da so spremembe dejansko edina stalnica v življenju. V Mariboru je dovolj priložnosti za vse, ki so se pripravljeni prekvalificirati (spremeniti poklic), početi nekaj drugega v življenju, kot si bil vajen doslej, je dovolj priložnosti in tudi delodajalci imajo dovolj delovnih mest na voljo. Mislim, da nikoli v življenju ni prepozno, da naredimo spremembe, tako da starost gotovo s tem nima veze.

MARSIKDO BO REKEL: „VI STE JAVNI USLUŽBENEC, PLAČO DOBITE NA MESEC, VAM JE LEPO, VI LAHKO TAKO GOVORITE!“ JE RES, DA V JAVNEM SEKTORJU VSE TEČE PO ‚LINIJI NAJMANJŠEGA ODPORA‘?

Jaz se s tem ne morem ravno strinjat- če izhajam iz sebe. Res pa je, da je dostikrat tako videti. Ampak je treba vedeti, da smo tudi javni uslužbenci le ljudje, ki imamo dobre in slabe dneve, da se trudimo delati svoje delo korektno, da je velikokrat težko, saj je tematika našega dela takšna, da je veliko žalostnih in tragičnih zgodb. Mi pa smo tukaj zato, da te ljudi spravimo na nek nivo samozavesti, samospoštovanja,  torej jih zmotivirati, kar ni lahko. Zato moraš biti v prvi vrsti najprej sam pozitiven, gledati pozitivno na svet, biti pripravljen na spremembe, šele nato lahko svetuješ tudi drugim. mI se zelo trudimo, da spremenimo najprej svojo miselnost in s tem tudi miselnost drugih. Zato ker samo s svojim vzorom lahko delaš spremembe; teorija je eno, praksa pa popolnoma nekaj drugega. Upam si trditi, da smo v zadnjih 2 letih in pol naredili napredek sami pri sebi: da smo bolj prepoznavni, bolj odzivni, bolj SERVIS LJUDEM kot smo bili včasih. Tudi delodajalci nas priznavajo kot svojega partnerja in ne več ’ne-bodi-si-ga-treba‘. Mislim, da lahko to dosežeš samo s povezovanjem. Slednje pa je v Mariboru ključ do uspeha.

KAKO MOTIVIRAŠ SVOJE SODELAVCE, DA BI BILI BOLJŠI?

Izhajam iz čisto preproste logike, torej: če se človek postavi v kožo stranke (brezposelnega), ki jo imaš pred sabo in se skušaš naravnati tako, da daš tisto, kar bi sam pričakoval od javnega uslužbenca, če bi bil ti na drugi strani. Kar pomeni: če pridem jaz v javno ustavnovo, potrebujem pomoč svojega svetovalca za iskanje zaposlitve, pričakuje, da je to ena pozitivno naravnana oseba, polna življenja, polna idej, motivirana za svoje delo in življenje nasploh. Če vidim takšno osebo pred sabo, mi je gotovo lažje, kot če vidim deprimiranega javnega uslužbenca, ki MORA zjutraj vstat in odit na svoje delovno mesto. Zavedamo se, da je veliko ljudi takšnih, ki bi radi zasedli naša delovna mesta. Zato svojim zaposlenim vedno rečem: poskusite se postaviti v kožo osebe, ki jo imate pred sabo.

KAKŠNA JE TVOJA FILOZOFIJA O USPEŠNEM = SREČNEM ŽIVLJENJU?

Najpomembneje je, da živiš po motu DAJ VSE OD SEBE. Ko daš vse od sebe, imaš pred sabo tudi čisto vest in se zjutraj, ko se zbudiš, pogledaš v ogledalo in se nasmejiš samemu sebi.

K TEMU PRIPOMORE TUDI ti. NERED V TVOJI TORBICI?

Jah, v moji torbici so listki, na katere si jaz zjutraj napišem kako pozitivno misel. Velikokrat se to potem zbere, cel teden se ponavadi zbira v torbici in potem vzamem ven in to preberem. Vsakič znova, ko to preberem, nekaj novega v tem vidim. Ena takih misli je recimo:

„Če bi vedeli, česa vsega smo zmožni, se ne bi ničesar bali.“ To se mi zdi super! Ko se tega spomnim, se zamislim: „Mislim – res! Česa pa bi se jaz bal v življenju? Saj je vse odvisno od mene! Jaz sem kreator svojega življenja.“

VERJETNO SE VELIKOKRAT SREČUJETE Z IZGUBO VAŠIH STRANK. KAKO GLEDAŠ NA MATERIALNE STVARI V ŽIVLJENJU?

Materialne stvari so minljive. Zdaj imaš, jutri več nimaš! Tudi tisti, ki imamo službo ne vemo, kdaj bomo ostali brez nje. Jaz mislim, da se je treba fokusirat predvsem na to, da si zadovoljen! Da se dobro POČUTIŠ. Da zjutraj vstaneš in si hvaležen za dan, ki je pred tabo. To je tisto, kar te mora gnat naprej v življenju.

KO DVIGNEM SEBE – DVIGNEM MARIBOR. KAKO TO VIDIŠ?

Bi rekla, da drži, ker s svojim vzorom pokažeš, da se da. Tisti, ki živimo pozitivno, ki se ne bojimo življenja, ampak iščemo izzive, s svojim vzorom lahko ostalim pokažeš, da se da.

NA KAJ SI V ŽIVLJENJU NAJBOLJ PONOSNA?

Ponosna sem na kar nekaj stvari! Sploh tam, kjer ljudje rečejo, da se nekaj ne da, jaz naredim vse, da dokažem, da se to da. Tudi na neuspehe, ker sem se iz njih ogromno naučila in sem zato v življenju lahko šla naprej.

Je pa moj življenjski projekt definitivno moj sin, na katerega sem zelo ponosna. Zdaj, pri njegovih 19. letih namreč vidim, da sem ga vzgojila v enega odgovornega mladeniča, ki se ne