Veliko sem premišljevala, kaj bi lahko napisala, kaj lahko komu pomaga. Odločila sem se, da napišem moj dogodek, ki me je pripeljal, do tega, kaj danes sem in kaj danes delam.
3 leta sem delala v družinskem podjetju s srcem in veliko mojih idej nas je pripeljalo do cilja učinkovito in hitreje. Bila sem srečna, da lahko pomagam in prispevam moje znanje, mojo energijo in moje ideje. Bili smo uspešni in zagnani.
V petek pa nepozabno, pol ure pred koncem mojega dela, je šef zahteval, da naredimo še naročilo.
Bilo je pozno in neobičajno. V skladišču, pri pregledu robe je bilo že zelo napeto. Ko se na silo nekaj mora, nikoli nima dobrega konca, tako tudi ta petek.
Za računalnikom se zgodi napaka, ki je odločala o moji prihodnosti. Za eno pozicijo v tabeli naročim belo, namesto transparentno barvo izdelka. Šef podpiše naročilo, jaz jo pošljem po faksu in končno zaključim in grem domov.
V ponedeljek po faksu prejmemo potrditev ene palete izdelka v beli barvi. Kdo je naročil? Kaj se je zgodilo? Kako bomo to prodali? Izdelek se ne bo prodal še eno leto. Bila je prava katastrofa in kdo je bil krivec. Seveda jaz. Kdo je bil odgovoren?
Po veliko kričanja in krivde, mi je šef za krivdo dal izbiro, ali plačam to paleto izdelka z mojo božičnico, ki mi po avstrijskem zakonu pripada ali pa sem odpuščena. Tisti dan, tisto minuto moram zapustiti pisarno.
Doma, ko povem, kaj se je zgodilo, je bilo prvo na kaj sva z možem pomislila, kako preživet z eno plačo, kako naprej. Ja, dobro, pa pozabim na božičnico, ki je samo ena plača. Pozabim na žaljivke in občutek, da nisem vredna, da je vse moja krivda.
V torek, ko sem se po neprespani noči, peljala v službo, nisem vedela, kako naj obdržim svojo službo.
Šefa ni bilo do petka. Vsak dan strah, nesigurnost, neprespane noči. Za otroka ni bilo več smeha, radosti, vse se je dogajalo avtomatsko. Vsak dan doma in v službi, sem premišljevala, kaj bo s prihodnostjo, kako se bom odločila, kako naprej.
Na srečo pride mož v četrtek domov in odločno pove, to za rar se se odločila že sama, ni bila tvoja krivda, podpisal je šef, ti ne odgovarjaš za napako, nisi odgovorna. Ne boš se pustila, ne boš prevzela krivdo nase, vse je bilo v zadnjem momentu, on je tako želel. On je podpisal. Meni je vseeno, ali zgubiš službo ali ne, ne pusti se, da te en šef manipulira in se igra s tabo. Stojim ti ob strani, ne glede, kako se bo šef odločil, ti ne boš plačala napake, božičnica ti pripada, on je šef in on mora odločit, ali te odpusti, ali ne, to je njegova odgovornost.
Seveda sem bila odpuščena s krivdo, ki mi jo je naložil. Zapustila sem podjetje za katero sem živela in v kateri sem imela še toliko idej za prihodnost.
Moja zgodba, moj dogodek me je spremljal še tri leta.
Danes vem, da je bila odločitev pravilna, za vsako nalogo je potreben čas, dober premislek in da ceniš vrednote osebe s katero delaš in ustvarjaš. Vsi delamo napake, če pa imamo čas in prevzamemo odgovornost, za to kar delamo, je napak manj. Lahko živimo, se razvijamo, smo učinkoviti z motivacijo in navdušenjem v tem, kar delamo in živimo. Cenimo vsakega in vse. Danes mi je zelo pomembno, kaj lahko jaz prispevam, za boljše odnose, za uspešnejši jutri nas vseh.