MARKO SORŠAK – SOKI (bobnar, ustanovitelj projekta Sokijevih 20 za 20): »NE MORE BITI VSAK BOBNAR, NE MORE BITI VSAK VARILEC. VSAK PA LAHKO DOSEŽE SVOJ CILJ, KI JE POPOLNOMA OSEBEN.«
VEČ: https://www.facebook.com/Marko-Sor%C5%A1ak-Soki-20-za-20-1484914165054389/timeline/
KAJ JE ZATE V TVOJEM ŽIVLJENJU DOSLEJ NAJVEČJI USPEH?
Tudi sam se velikokrat vprašam, kaj je v bistvu uspeh. Velikokrat sem bil v družbi ljudi, ki uspeh tretirajo v materializmu oz. v nekem denarju, ki ga lahko ovrednotijo. Jaz nisem na to nikoli tako gledal in sem se ravno zato vedno spraševal, kaj uspeh je. Ugotovil sem, da je moj uspeh to, da sem uresničil svoje sanje. To, kar sem sanjal kot najstnik, gledal po TV, sem po 20 letih tudi v živo doživel. To je bil tista neka potrditev, da sem stvari delal v življenju prav.
KAJ POSEBNEGA?
Na TV sem gledal neke glasbene skupine, ki so mi bili čisti idoli. No po 20 letih sem s temi idoli SODELOVAL. Ne samo jih videl v živo ali pa jih prosil za avtogram, ampak dejansko sodeloval z njmi in igral na istih odrih. To je tisto, čemur bi jaz rekel uspeh.
ZA MARIBORČANE PRAVIJO, DA SMO ČRNOGLEDI, DA NE VIDIMO NIČ POZITIVNEGA, VSE JE BREZVEZE, NIČ ‚SE NE SPLAČA‘. KAKO GLEDAŠ NA TO? SO LAHKO TUDI TAKI LJUDJE USPEŠNI?
Hmmm, težko je govoriti za druge, vsak gleda po svoje na življenje. Pač skupnost nam nekako daje občutek, da gleda (Maribor) vse črno. Tudi jaz imam tak občutek. Osebno se mi zdi ta okoliš tukaj zelo poprečen. S ‚poprečen‘ ne mislim to, da nekdo hodi v neko normalno službo, ampak mislim na to, da si vsak naredi toliko blokad v sebi, ali pa tisti ’se ne da – varianta‘, ali pa niso dovolj vztrajni oz. nimajo nekih svojih življenjskih, konkretnih ciljev. Je pa res, da so cilji relativnost: enemu paše to, drugemu to. Definitivno pa bi rekel tako: ne more biti vsak bobnar, ne more biti vsak varilec ipd. Prepričan pa sem, da nekdo, ki ima neke (osebne) cilje v življenju, jih lahko doseže. Samo vztrajat mora in delat in se za to odločiti.
KAKŠEN PA JE TVOJ ŽIVLJENJSKI POSLOVNI USPEH? JE ZATE POSLOVNI IN OSEBNI ENAKO?
Ja, mislim, da ju lahko enačim. To, kar delam, je zelo osebno, iz tega shajam (preživim op.pa). So bile prelomnice v mojem življenju, kjer bi lahko zašel na druga pota. Ampak zmeraj sem si rekel: »Glej, jaz bobnam. Veliko let sem sedel v kleti in vadil, zakaj ne bi tega počel še dalje? Zakaj bi moral počet drugo dejavnost, če pa sem v tej dober, v njej sem doma, ko to počnem, se najboljše počutim.« Je bil riziko. Ampak ker sem vedel, da si tega res želim in da verjamem v to, sem bil vedno v stiku z ljudmi in sem zmeraj ustvarjal, ker sem imel zelo ’svetel‘ pogled na vse to, me ni bilo ničesar strah.
KAKO SI ZAČEL S PROJEKTOM ‚SOKI – 20 ZA 20‘?
Nekje sredi Anglije, ko smo bili z Elvis Jackson na turneji, sem jaz ‚poštekal‘, da 20 let bobnam. »Vau!« Pogledal sem, kaj sem naredil v 20 letih in si rekel: »OK, bom s svojimi dejavnostmi in z imenom to poskušal unovčiti za neko dobro, da nekaj prispevam. Tako sem se odločil, da bom »neklasično dobrodelen«. Tj. ne tako, da promoviram tiste najbolj socialno ogrožene (t. tam, kjer se najbolj ‚jamra‘), ampak bom z dobrodelnostjo pospešil razvoj glasbene kulture. Torej tistim, ki imajo moč, da vplivajo na druge, konkretno osnovne šole. Torej: tisti učitelji, ki želijo svoje otroke podpirat v glasbenem ustvarjanju, tisti bodo dobili glasbila zastonj. Tako se potem ustvarjajo moji obiski na osnovnih šolah po celi Sloveniji. Vse več jih je, vse bolj se tudi zaupa projektu in tudi to postaja en del uspešnosti, ki pa seveda ni meni osebno povezano z materializmom, ampak gre za nekaj drugega. Jaz gledam zelo dolgoročno na stvari, ker vem, da lahko nekaj prispevam. Zakaj ne bi tega izkoristil?