Gaja klas
Že dolgo se plete zgodba v mojih mislih in morda je čas, da jo delim z vami. ( mogoče tudi zato, ker je 12.11.11 6. obletnica njegovega odhoda)
Bila sem stara 11 let, ko sem dobila brata. Pustimo dogodke, ki so se že prej dogajali v družini, so zelo poučna zgodovina, ki sem jo prerastla. Kar si želim napisati je tudi zgodba mojega brata. Neizmerno sem ga imela rada in kot novorojena teenage-rica skrbela zanj skoraj kot mama. Brat je rasel, že od malega drugačen, kot jaz, že od nekdaj drugačna. Bolj, ko je odpiral oči, moral prevzemati razne odgovornosti, bolj, ko je spoznaval in opazoval življenje, bolj mu je jemalo moč. Iz ljubezni do mame si je iz čiste ljubezni nase vzel še vso njeno karmo in (ne)odgovornost , vse dokler ga življenje ni pripravilo, da se je spravil v stanje klinične depresije. A ni bil neumen, tudi po merilih sistema ne. Bil je Zlati maturant 2.gimnazije, bral je težko literaturo v nemščini, francoščini, angleščini, učil se je japonsko, treniral Judo in igral klavir. Depresija se je tako stopnjevala, da je večkrat poskušal samomor že v gimnaziji, dokler mu ni uspelo. Imel je 20 let…tukaj je padla na izpitu tako opevana 2.gimnazija, profesorji, psihiatrija z vso farmacijo, starši tudi z mano je prekinil stike, saj sem s tem ko sem postala mama zanj bila zločinka, ki sem lahko na tak svet spravila tri otroke…ne krivim nobenega, to je njegova volja, ni pa od zgoraj navedenega nič pripomoglo, da bi bilo bolje. V življenju ni videl nič lepega…In kadar sem jaz v »slabi koži«, kar je na srečo redko, ga razumem, tudi jaz sem včasih tako razmišljala. Razumem ga, bil je zelo senzibilna, inteligentna dušica, ki ji ni uspelo zdržati pritiska, od doma in od sistema. Kot jaz, je že od nekdaj občutljiva na krivice, na vojne, na onesnaževanje narave (se spomnim, ko je bil par let star in je rekel, ne razumem, zakaj mi mama prekriva oči, ko se dva »lupčkata« na TV, ko je pa Dnevnik in se nasilje v filmih in risankah pa lahko gledam???) in pred kom nas ščiti Policija in Vojska, pred nami samimi, sami sebe se bojimo.… in , če se ne bo konkretno spremenil svet, kaj bomo zapustili svojim otrokom? Mrtvo zemljo, zastrupljeno vodo in zrak in gensko spremenjena semena? To so osnove za ohranjanje živega planeta. In voda je ključ. In voda je fokus. Voda ima spomin. Voda posluša. V sebi nosi informacijo o ustvarjanju in ohranjanju življenja. S tem, ko se je človek umaknil od narave in nehal piti izvirsko živo vodo, polno pravih informacij in mineralov, je naredil prvi korak, da se je odmaknil od svojega bistva.
Smo kar mislimo, kar pijemo, kar jemo, s kom se družimo in kaj poslušamo. Tudi vesolje posluša in vrača, tako dobro, kot slabo.
Če pogledamo, da sedaj večinoma pijemo stoječo vodo, polno kemije in pesticidov, ki po ravnih ceveh in pod pritiskom priteče do naših pip, in ki ima v sebi informacijo kaosa in razbito molekulsko strukturo in se ozremo okoli sebe vidimo, da se stvari poklopijo.
In sistem nas vzpodbuja: imejte otroke, imejte jih več…in ko jih enkrat imaš, ugotoviš, da so te s tem pahnili še v večje suženjstvo, saj kot vemo je šola zastonj, in še mnogo stvari, ki jih otroci potrebujejo, pa je treba še bolj delat.
Ko smo že pri otrocih. Človek že svoj prvi veliki šok doživi takoj ob rojstvu, (če izpustimo kaj doživlja nosečnica), ko se v civiliziranem svetu rodi v stresnem okolju bolnišnice, s pomočjo farmacije…seveda v najbolj nenaravnem položaju porodnice, da zdravniki lažje rešujejo zaplete, ki jih v naravnem položaju in bolj domačem okolju sploh ne bi bilo…(tukaj dober vic: Kje pa si se ti rodil? …V bolnici. …Kaj pa ti je bilo?) In če smo pri moči besed, ne razumem, kako lahko sploh kdo ozdravi v BOLNIšnici)
Seveda ga je treba takoj cepit in potem sledi rojstni list, matična ter davčna številka. Potem smo pa že notri, obvezno cepljenje, obvezno šolanje….torej, ko dobiš rojstni list, si otroka prepisal na državo, na sistem….obvezno šolanje, ki jim ,razen redkih izjem, pere možgane in zbija kreativnost in producira povprečneže, jih zastrupla s hrano, obvezno cepljenje, ki jim uničuje zdravje, poškoduje možgane in zavira razvoj DNK.
Ne vem točne številka ampak ni majhna, s kakšnim dolgom se rodi vsak Zemljan. In tukaj ena misel, mislim, da od prijatelja: Zakaj bi morali plačevati, da živimo na planetu, na katerem sem se rodili?
In kljub temu, da imam sedaj materialno veliko manj, kot sem imela včasih, sem bolj srečna in živim veliko bolj polno kot prej. Znebila sem se veliko strahu in dvoma, čeprav niti nimam »službe«, pravzaprav si niti ne želim več take službe, kot jo ponuja sistem, ker to ni ustvarjalno delo, ampak slabo plačano suženjstvo. Življenje te, če nimaš veliko denarja naredi veliko bolj iznajdljivega, odprlo mi je oči in ugotovila sem, koliko nepotrebnih stvari kupujemo, ki jih potem moramo ali ne zmoremo vzdrževati, kako si jemljemo kredite, da si gradimo svoje zlate kletke in potem živimo v škatli, vozimo se v škatlah in ko telo umre nas dajo v škatlo…
Pa dovolj o tem. Besede imajo moč, zato nadaljujem samo še s pozitivo.
Kljub vsemu sem hvaležna mojim trem čudovitim fantom, da so prišli in me izbrali za mamo, hvaležna njihovemu očetu, ki je čudovit človek , kljub temu, da se je najina skupna pot končala, ostaja nepretrgana vez- otroci. Poleg življenja samega so moji največji učitelji. Hvaležna sem Vesolju, da po svoji pestri življenjski poti spoznavam resnico. Svojo resnico. Da slišim glas svojega srca. Saj v naši Biti, v centru naše duše, vedno vlada Mir, Ljubezen, Zdravje, Radost, Harmonija… je kot oko, center orkana, kjer je mir in življenje okoli nas, je kot veter okoli orkana. LJUBEZEN in HVALEŽNOST, že skoraj pozabljeni besedi, ki najbolj čistita vodo, vodo v nas in okrog nas.
Hvaležna sem za Zvok, ki je najmočnejše orodje na tem planetu. Tukaj hvaležna tudi očetu, ki mi je razlagal klasično glasbo in vso umetnost, in sem rasla ob njej in z Jazz-OM, BluesOM, Elvis-OM in Beatli…Seveda hvaležna Mami, ki me končno razume in jaz njo. Hvaležna za Življenje.
Hvaležna, da si znam sama informirati vodo, zunaj in znotraj in da poznam moč človeškega glasu, ki še močnejša od največjega Gonga. Hvaležna sem zvoku morske Školjke in Fibonacciju…. Hvaležna Masaru Emotu za knjigo Sporočilo vode in vesolja. Hvaležna Škratu Vodo-tu….Hvaležna v neskončnost…
In z Zvokom rastem, Zvok me spreminja in informira mojo Vodo. Marsikaj se je zgodilo, spremenilo odkar igram Gong. Marsikaj se je zgodilo, spremenilo tudi ljudem, ki ga poslušajo. Spoznala sem moč misli, besed in dejanj. Spoznala sem univerzalni zakon Vzroka in Posledice. Morda bolje reči spoznavam, saj gresta življenje in neskončno učenje z roko v roki. Spoznala pravi namen Blagoslova in obredov. Nikoli ne bom rekla, da sem zdravilka, oziroma sem, le sama sebi. Prebrala sem dober članek namenjen zdravilcem in tukaj samo povzetek od tam: Energijsko zdravljenje je sistem ravnotežja. Zdravilci ne zdravijo, ampak uravnovešajo. In reakcija posameznika na uravnovešanje uravnovešenega zdravilca je tisto, kar ga pozdravi. In samo kadar nas zato prosijo ali se zato sami odločijo ali dobimo dovoljenje.
Hvaležna sem Naravi in Materi Zemlji, ki samo daje, kolikor še zmore. Hvaležna prijateljem, hvaležna vsem ljudem, ki jih srečujem na Poti. In tukaj smo vedno v odnosu: drug drugemu učenec in učitelj hkrati. Hvaležna tebi, ki si vzel dragocen čas in bereš. HVALA, rada te imam.
In moja želja je živeti v harmoniji, ljubezni, radosti, zdravju, miru z vsem in vsakim. Živeti pot svojega srca in živeti resnično obilje. PROSIM in HVALA.
Neskončno Ljubezni in Hvaležnosti vsem nam.
Naj nas vodijo Zvezde, Luna naj nam šepeče, Sonce pa itak vedno sije.
Naj bo življenje polno obredov in neskončna ceremonija praznovanja.
Objem srca vsemu Univerzumu.
Gaja klas