Najbolj ponosen sem na svoja dva sinova in družinico, ker to je tisto, kar se mi zdi, da je moja dodana vrednost, torej moja dva otroka. Sicer pa je to Žvižgač, ki pomeni nekaj, kar sem si dalj časa želel, da bi imeli, eno takšno organizacijo. Zagotovo en pomemben del mojega vsakdanjega življenja. Lahko rečem, da sem večino časa v dnevu in v tednih Žvižgač. Tako da je to gotovo nekaj, na kar sem zelo ponosen, predvsem pa na teh vseh mojih 6 sodelavcev, ker brez njih niti približno ne bi bilo niti Borisa, še manj pa Žvižgača.
ŽVIŽGAČA STE USTANOVILI TUKAJ, V MARIBORU, ZA KATEREGA SKORAJ PREGOVORNO VELJA, DA SMO TISTI, KI SMO PREPRIČANI V „NE DA SE“, „BREZ VEZE JE“, „SAJ NIČ NI VREDNO“ … KAKO TO KOMENTIRATE?
V življenju so edino neke želje in potem neka realnost. Moja filozofija je, da ko si v življenju nekaj zelo želiš, se vržeš v vodo, ne da bi pri tem preveril, koliko je globoka, koliko je mrzla oz. ali je sploh primerna za skakanje. Enostavno poskušaš v neki dani situaciji izpeljati točno tisto, kar si želiš. Zdaj jaz načeloma ne pristajam na te izgovore (da se nekaj ne da, da je težko, da imamo toliko in toliko ovir … ). Če se jaz odločim, da bom nekaj naredil, bom tudi naredil. Moram pa reči, da sem imel ob tem ves čas ob sebi ogromno ljudi, ki so me podpirali, ki so mi dajali moralno, tudi fizično podporo (tu ne smem pozabit na vse ‚Žvižgače‘, lahko rečem, da je prelomno zgodbo odigrala Viktorija – s katero sva našla nek skupni imenovalec – pa tudi vsi ostali, ki so tako ali drugače prispevali.).
Kot sem rekel: vse se da, če se človek odloči iskreno, z dobrim namenom in seveda sam verjame v to. In jaz zagotovo verjamem v svoje prostovoljstvo in v svojega Žvižgača.
VI STE TUDI PROFESOR NA SREDJI EKONOMSKI ŠOLI. KAKO PA VAŠI DIJAKI GLEDAJO NA VAS IN VAŠE POSLANSTVO? IMATE OBČUTEK, DA VAM SLEDIJO?
To je zdaj vedno tisto vprašanje: kaj je bilo prej: kura ali jajce… Ne vem, če jaz prenašam na njih ali oni na mene … Zadeva je sledeča: zaradi te moje posebnosti, nekateri pravijo direktnosti / neposrednosti … recimo moji dobri kolegi v zbornici, ki so že na meji mojih prijateljev, pravijo, da sem ravno dovolj ‚fsekan‘, da me dijaki vzamejo za svojega. Dejansko je res: v vseh teh 20 in nekaj letih so me večinoma dijaki ‚posvojili‘, mi ves čas dajejo spodbudo in hkrati kazali na vse te luknje oz. odstopanja v naši družbi, ki so nas pripeljala tako daleč, kot so nas pripeljala.
Poudarjam: jaz načeloma ne govorim o ekonomski krizi, pač pa o moralni, duhovni in predvsem (to, kar se v zadnjem obdobju kaže) strašansko, strašansko nečloveški zadevi, ki se dogaja v naši družbi. Se pravi – enostavno ne sprejeti drugačnosti, se zavedati, da je moja svoboda ‚težka‘ toliko, kot je ljudi svobodnih okoli mene. Če tega ne bo, potem tudi moje svobode ne bo.
KAKO GLEDATE NA NAŠ SLOGAN ‚KO DVIGNEM SEBE – DVIGNEM MARIBOR‘?
Absolutno se strinjam z vami! Mislim, da je Fran Milčinski nekoč rekel, da obstajata samo 2 vrsti človeka:
- TISTI, KI JE PRIPRAVLJEN DELAT (tj. vložit toliko in toliko fizične in intelektualne energije)
- TISTI, KI SE SPREMENI V ‚TROPSKEGA LENIVCA‘ (s tem zdaj jaz zadeve malo prilagajam svoji filozofiji in se Milčinskemu globoko opravičujem (smeh…)
Ampak dejstvo je: najlažje se je postavit v kot in tarnat, kako se nič ne da. „Svet okoli mene je slab“, „Svet okoli mene me ustavlja!“ „Svet okoli mene mi jemlje energijo“ itd. Ni res! Dejstvo pa je, da potem ko se odločiš, da boš nekaj naredil v življenju, potem rabiš čas, energijo in to, na kar sem jaz najbolj ponosen (ok, pa se vrneva na začetek tega pogovora) na kaj sem še zelo, zelo ponosen? Na to, da v meni je športni duh in da se zavedam, da je pri športu najpomembnejša stvar trening, ki mora biti oster, ki mora biti dolg, kvaliteten, zmage in porazi pa so trenutne situacije, ki hitro pridejo in hitro minejo.