Vedno sem bila delovna, za vse sem rada poskrbela, vsem ustregla, vedno prijazna in vedno v akciji, za vse sem morala poskrbeti sama, vse je moralo biti popolno, kar pa nikoli ni bilo… vedno sem se potiskala naprej…. Samo še to, pa ono, pa ko bom to…. In tudi na počitnicah nisem mirovala… misli so vedno delale….priprave, načrti, strategija, izvedbe….
Pred skoraj dvema letoma sem nenadoma zelo zbolela….zelo močno vnetje trebušne slinavke, posledica kamnov…. Na hitro se porihtala in zopet v akcijo…. Čez štiri dni nazaj v bolnico… se hitro porihtala in v akcijo… in čez tri dni nazaj v bolnico….na odstranitev the žolčnih kamnov iz vodov… Pa se je zakompliciralo, izlitje v trebušno votlino, zastrupitev… na intenzivni negi sem imela premalo lukenj, kamor so mi vtaknili cevke, tako da so mi jih morali še nekaj narediti zraven. 12 dni intenzivne nege, dva meseca še okrevanja, potem še operacija. In veliko časa za razmišljanje. Ne moreš se premikati, ne moreš govoriti, samo malo lahko razmišljaš. Kaj sploh smo? Kaj je sploh nujno narediti? Kaj sploh res moramo? In kaj sploh potrebujemo?
Pa da ne boste mislili, da sem se v teh mesecih kaj dobro naučila? Potrebovala sem še eno lekcijo. Tri mesece po prihodu iz bolnice sem bila seveda že v starem pogonu. Vse mora biti pospravljeno, oprano, zlikano, skuhano, pripravljeno, vse pod kontrolo…. In sem se spravila še na smuči. Bil je res lep sončen dan, žarki so se odbijali od snega, ko sem zarinila smučko v sneg in si pretrgala kolenske vezi… Tistega lepega sončnega dne sem končno razumela lekcijo. Na snegu sem se kljub bolečinam smejala. Bila sem srečna, ker sem končno dojela. Ni mi treba hiteti, ni mi treba vsega postoriti sami, ne rabim pritiskati nase in druge. Nič mi ne bo ušlo. Za nič se ne rabim siliti, boriti in grebsti. Ker vedno je lahko nekaj, kar nam manjka, da nismo srečni. Takrat sem se odločila: SREČNA SEM S TEM KAR SEM SEDAJ, takoj! Srečna sem s svojimi leti in kilogrami, s svojim izgledom, znanjem, sposobnostmi… Pa to ne pomeni, da si sedaj ne prizadevam za izboljšave. Seveda si, vendar ljubeče do sebe in drugih. Koleno sem porihtala, da se lahko gibam in sem srečna, ko grem v klet po krompir. Prvič za to, ker ga imamo, drugič za to, ker lahko hodim. Z razmaki sem ležala skoraj leto in pol. Takrat sem se veselila malih zmag: ko sem lahko sama sedla, se umila, jedla, ko sem lahko šla sama do stranišča sem bila kot z olimpijsko medaljo. Imela pa sem veliko časa za pogovor sama s seboj in s svojimi bližnjimi. Naučila sem se deliti naloge z njimi, ker sem bila prisiljena. In ugotovila sem, da tudi oni znajo in zmorejo. In tudi želijo. Sedaj postorimo skupaj in potem skupaj sedemo.
Naučila sem se zakonitosti življenja. Šele sedaj res razumem vsebino vseh tistih knjige in misli za osebni razvoj, ki sem jih v preteklosti prebrala. Danes res živim tukaj in zdaj in znam biti pasivno aktivna. Slišim, vidim, opazim in začutim stvari, ki jih prej nisem. In dogajajo se mi čudeži. Drobni čudeži, kot je prazno parkirno mesto, pa še v senci, nasmešek blagajničarke, sem v hitri vrsti na pošti, vedno zeleni val, zdravipd. Naučila sem se prositi za pomoč in jo tudi sprejeti. Zdaj vem, v resnici vem, da je človek narejen za življenje v skupnosti, v sožitju z drugimi bitji in naravo. Ko to spoštujemo in sebe potem zaužijemo čarobnost življenja. Upam, da boste tudi vi.