Po skoraj 20 letih redne zaposlitve sem pristala na Zavodu za zaposlovanje. Z delodajalcem sva se razšla korektno, na prihajajočo brezposelnost me je pripravil. Pa vendar se je bilo težko, s cmokov v grlu, prijaviti na borzi.
Prvi tedni brezdelja so bili kot dopust, pozneje pa je vsak naslednji dan postal obremenitev. Kmalu sem spoznala, da bo treba nekaj delati, samo objokovati usodo, čepeti doma in gledati v zrak preprosto ni moj življenjski moto. Toda kako v Mariboru, kjer težki situaciji pritrjuje tudi statistika tekoče brezposelnosti, najti delo?
Nov začetek. Na internetu sem »poguglala« vse o prostovoljstvu. Kot srednješolska sem hotela postati učiteljica. Center za pomoč mladim potrebuje prostovoljce za pomoč mladim pri učenju. Prostovoljstvo pomeni delo, pomoč brez plačila. V času brezposelnosti? Kljub temu je bil to zame nov začetek, pot učenja in navsezadnje tudi spoznavanje same sebe. Z mladino sem se takoj povezala in se prek njih udeležila mnogih koristnih delavnic, se »oborožila« z novimi znanji in spoznala mlade še na drug način. Kmalu nato sem spoznala Krizni center za mlade Maribor in tudi tam začela prostovoljno delati. Pri tem sem ugotovila, kako je to »fajn« in koliko se lahko naučim od mladih. Pri delu mi je pomagala izkušnja materinstva.
Naučiš se živeti s tem, kar imaš. Verjetno najtežja in največja sprememba brezposelnega ob izgubi dela je skrb, kako preživeti. Najprej z nadomestilom in nato tudi brez njega. Potrebno se je znajti. Svoje hobije in spretnosti izkoristiš za izdelavo daril za osrečevanje drugih. Nekateri se znajdejo tudi tako, da pomagajo na kmetijah in dobijo pridelke, malico ali večerjo. Ob splošnem problemu brezposelnosti jih ohranja pri življenju samo to, da so koristni, da so del družbe in da lahko dajejo. Ne morem verjeti, da takšnim ljudem država, potem ko so tako ostali brez vsega, grozi z visokimi kaznimi. Tudi, če za svoje delo prejmejo nekaj malega denarja, ga namenijo za plačilo najosnovnejših življenjskih potreb in najnujnejših mesečnih položnic. Ti ljudje delajo samo zato, da preživijo in se ne sprašujejo ali delajo kakšen prekršek.
Lekcije življenja. Verjamem, da je vse, kar počnemo, nova lekcija v življenju. Tudi to, da sem pristala na intervju in objavo zgodbe še na našem projektu. Prej sem vedno želela biti v anonimnosti. A menim, da je včasih treba povedati svojo zgodbo. Pogovarjati se je treba, sploh takrat, ko je najtežje.
Prihodnost? Danes ni samoumevno, da ti nekdo daje delo, navsezadnje si ga moraš z aktivnim pristopom priskrbeti sam, četudi gre za prostovoljstvo. Tudi tega je treba izpeljati do konca. Ni vedno pomembno, ali je nagrada denarna, materialna, gre tudi za občutek, da je tvoje delo nekaj vredno. Tudi tako se lahko obdržiš nad vodo ob brezposelnosti in tudi zato ne obupaš. In še moj moto: Živi in pusti živeti! Slednjega se še učim, vsak dan!
Vir: Dušica sama in intervju z L.A. Demokracija